A »enostavna« resnica je – in hkrati ena najtežjih zares živeti – ta: kar počnemo sebi, učimo svet, kako naj ravna z nami. In drug z drugim.

Če živimo v stalnem notranjem pritisku, če se silimo čez svoje meje, če ignoriramo telo, utrujenost in ritem, tega ne počnemo le sebi. To nezavedno prenašamo v odnose, v delo, v organizacije, v sisteme.

In ja – tudi v politiko. V načine odločanja. V to, kako razumemo moč, vodenje in odgovornost.
Notranja ekologija zato ni zasebna stvar. Je kolektivna. Družbena. In – če si upamo biti iskrene – tudi politična.

Svet, ki ga gradimo navzven, je vedno odsev sveta, ki ga nosimo znotraj. Če je tam stalna nuja, dokazovanje, izčrpanost, bo takšna tudi kultura, ki jo soustvarjamo. Če pa vadimo notranjo trajnost, ustvarjamo drugačne temelje: več poslušanja, več človeškosti, bolj zdrave meje, čistejše odnose. Tudi v strukturah moči.

Zato vračanje k sebi ni umik od sveta. Je odgovoren prispevek. Še enkrat, ker je pomembno: vračanje k Sebi je odgovoren prispevek Svetu.

Ne gre za to, da bi delale manj. Gre za to, iz kje delujemo. Ali je to iz notranjega krča. Ali iz polnosti. In tukaj se zgodi lep paradoks – paradoks z zelo pozitivno konotacijo: na koncu pogosto res delamo manj, a naš učinek je večji.

To lahko potrdim tudi iz lastne izkušnje. Po letih vodenja medijskega podjetja, z odgovornostjo do ekipe, sodelavcev in partnerjev, me je notranja stiska pripeljala do točke vrelišča. Takrat sem naredila – danes vem – svoj prvi zavesten korak vračanja k sebi. K sebi, ki je postal (k) Sebi z veliko.

Ena od posledic je bila, da danes delam manj, moj vpliv pa je globlji. In da, takratna zgodba se je razpletla lepo – z mojim izstopom iz podjetja, z novimi možnostmi za vse vpletene in z življenjem, ki se je razširilo. Kot se vedno, ko se ne umaknemo od sebe, temveč se k sebi vrnemo.

Vsak je na svoji poti. In vsaka pot se lahko – ko je prehojena zavestno – spremeni v POT.